Blog Posts

Zadnji dnevi mojega življenja…

Pismo ženske, ki ni živela svojega življenja tako kot bi si želela: 

 

Čez polnoč je že, jaz pa sem še vedno budna.

Rada bi izkoristila vsako sekundo svojega življenja, ki mi je še preostala, saj se zavedam, da je moj konec blizu. Čutim, da mi ni ostalo več veliko časa.

Čuden občutek, čeprav je moje telo izčrpano in utrujeno, je tista deklica v meni še vedno nagajiva in si želi živeti.

Zares živeti.

Težko mi je ob zavedanju, da se moje življenje končuje.

Težko, ker vem, da ga nikoli nisem zares živela.

In najtežje, ker vem, da je vse končano in da ni nobene priložnosti več, da bi kaj spremenila in popravila.

Videla sem veliko ljudi, ki so si upali živeti. Vedno sem jih občudovala. In jim malce zavidala, ker si jaz nisem upala slediti sebi.

Jaz pa sem letom pustila, da tečejo mimo mene, ne da bi kaj pametnega ukrenila. Pa toliko je bilo stvari, ki sem jih želela početi. Narediti. Poskusiti.

Ostalo je le pri željah, kajti vedno je bilo nekaj. Vedno sem našla nek izgovor, zakaj nisem naredila tistih stvari, ki bi jih morala.

Bila sem preveč žalostna, osamljena, razočarana, depresivna, lena… in naivna.

Naivno sem namreč mislila, da je čas večen in da bom večno mlada. Seveda sem v resnici vedela, da to ne drži, ampak vedno se mi je zdelo, da bo še dovolj časa.

In sedaj kar naenkrat ni več časa.

Razmišljam o svojem življenju in kako sem ga zapravila. Razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi si upala.

Le kakšno bi bilo moje življenje, če bi si več upala?

Toda sedaj je prišel moj konec in to je to.

Tisto česar sem se v življenju najbolj bala, se je uresničilo.

Nisem živela kot bi si želela.

Oh kako prekleto me boli duša ob tem zavedanju. Bolečina je neznosna, okoli srca me peče in stiska.

Debele solze mi tečejo po licih in v grlu čutim velik cmok. Nimam moči, da bi jokala na glas.

Utrujena sem. Utrujena od bolečine in od obžalovanja, ker si nisem upala zares živeti.

Ker si nisem dovolila biti jaz. Ker nisem poslušala svoje srce.

Postajam zaspana, oči se mi pričenjajo zapirati.

Strah me je. Kot vedno v življenju, me je tudi sedaj strah.

Rada bi dočakala vsaj še eno jutro in če zaspim se bojim, da se ne bom nikoli več zbudila.

Le kaj me čaka na drugi strani?

Ne glede na vse v kar »verjamem«, v resnici nimam pojma kaj je tam.

Toda spanec me počasi premaguje in nimam več moči, da bi se upirala.

Počasi zapiram oči z grenkim obžalovanjem, da sem zapravila svoje življenje.

Boli.

Prekleto boli.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja