Blog Posts

Kako izklopiti kritika v sebi in postati bolj ljubeč do sebe?

Ljudje, sploh ženske, smo hecna bitja. V sekundi lahko naštejmo milijon naših napak, ki naj bi jih premogli, ob tem, ko bi se morali pohvaliti, pa se nam rado zatakne in ostanemo brez idej.

Zakaj je temu tako?

Odgovor je v večini sila preprost, tako so nas namreč učili od malih nog. Priznajmo si, da smo v otroštvu bili večkrat kritizirani kot pohvaljeni, pohvala je ponekod celo veljala kot nekaj slabega. Se spomnite kakšen cirkus je bil, če smo dobili slabo oceno? Če smo ušpičili kakšno neumnost v šoli in domov prinesli opomin? Če smo doma hote ali nehote kaj razbili ali poškodovali?

Bili smo kregani kot da smo najslabši na svetu. Starši so planili na nas, kot da so komaj čakali, da naredimo kakšno napako, da si lahko dajo duška.

Kaj pa se je po navadi zgodilo, ko smo naredili nekaj dobrega? Ko smo dobili dobro oceno ali nagrado v šoli? To pa je šlo mimo nekako neopazno, kot da sploh ni toliko pomembno, čeprav bi moralo biti ravno obratno. Naši dosežki so tisti, ki bi morali biti opaženi in poveličani, ne naše napake.

Leta in leta takega načina so seveda danes naredila svoje, da imamo danes kot odrasli ljudje težavo pohvaliti same sebe in biti ponosni nase.

Svojim staršem ne smemo zameriti, če so se tako obnašali do nas, saj enostavno niso znali drugače. Ta članek ne pišem, da bi valila krivdo na njih, temveč zato, da najprej razumemo zakaj smo bolj nagnjeni h kritiziranju kot pohvalam in zato, da vam podam smernice kako izklopiti kritika v sebi.

Seveda pa niso “krivi” izključno le naši starši, čeprav glavnina izvira iz naše primarne družine. Velik vpliv ima tudi šola, družba, naše okolje v katerem smo. Celoten sistem je nekako naravnan k večnemu kritiziranju in temu, da nikoli nismo dovolj dobri.

In če vemo, da je cel svet kritično nastrojen, kaj lahko potem sploh naredimo?

Recimo DOVOLJ. Izstopimo iz sistema. Štrajkajmo proti kritičnosti. Zakaj bi bili venomer kritični in zlobni do sebe, to ni lepo niti dobro za nas in naše počutje. Kritika nas ubija, ubija našo samozavest, našega notranjega otroka, ki si želi le biti slišan in sprejet.

Vprašajte se to – bi bili do vašega otroka tako kritični, kot ste do samega sebe? Iskreno upam, da ne. Zakaj ste torej do sebe? Kaj imate od tega? Vam je negativno kritiziranje sebe sploh kdaj prineslo karkoli dobrega? So se stvari čudežno popravile, izboljšale? Ste postali lepši, pametnejši, uspešnejši?

Tukaj bi rada še dodala, da obstaja nekaj, kar se imenuje konstruktivna kritika. In taka kritika je čisto ok. Sami sebi lahko damo realen, objektiven nasvet kako bi lahko zadeve naslednjič speljali in naredili še bolje ali pa sprejmemo nasvet od nekoga, ki nam želi dobro. S tako vrsto kritike ni čisto nič narobe, še celo zaželena je, da lahko napredujemo in postanemo še boljši.

Toda kaj mi po navadi delamo sebi, če nam kaj spodleti ali ne gre po načrtih? Takoj pričnemo z obtoževanjem, kako smo neumni, nesposobni, slabši od drugih, nemalokrat sebe ostro kritiziramo tudi vizualno, pogosto pa se znamo spraviti tudi nad našo osebnost. Nič nam ni prav in sebi se zdimo najslabši na celem svetu.

 In kako po vseh teh surovih besedah, ki jih izrečemo sebi, potem mislimo, da bodo stvari šle na bolje? Zelo težko, da bodo.

Še enkrat poudarjam, kritika nas ubija. Ruši nam samozavest, uničuje razpoloženje. In če nas že vsi drugi kritizirajo, prenehajmo vsaj sami sebe. Zakaj bi se uničevali? Nima smisla.

Naučimo se biti nežni do sebe, kot bi bili do novorojenčka. S seboj bi morali ravnati prav tako nežno in ljubeče. Zavestno poskrbimo, da ne bomo več ranili samih sebe z nepotrebnimi kritikami. Dajmo namesto kritikam raje prostor pohvalam.

Če bi vam zdajle rekla, da se pohvalite in naštejte 5 stvari na katere ste ponosni pri sebi, bi mi znali odgovoriti? Koliko časa bi potrebovali?

Lahko si vzamete predah od branja in naredite tole kratko vajo, ravno, da vidite kje ste. Šteje že najmanjša malenkost, le da je pohvala. Ste danes že pospravili? Bravo! Ste telovadili? Bravo! Ste naredili kaj koristnega zase? Bravo! Sedaj berete tale članek, še en bravo, ker se želite naučiti nekaj novega. 😉

Vem, da je zelo težko zasukati vzorce in kar naenkrat sebe pričeti hvaliti. Ampak vaja dela mojstra, zato lahko pričnete že danes. Dajte sebi nalogo, da boste vsak dan našli vsaj 3, lahko tudi čisto drobne stvari, da se boste pohvalili. Lahko zjutraj, ko se zbudite ali pa zvečer pred spanjem. Če ste ekstra zagnani, lahko to narediti zjutraj ter zvečer, pa še kdaj čez dan. Zakaj bi se omejevali? Pohvalite se čim večkrat, ko se spomnite! Tudi, ko pomijete posodo ali odnesete smeti ven, na koncu koncev tudi v to je treba vložiti nekaj napora, časa in energije.

Težji del ustaviti kritika v sebi bo takrat, ko se nam bo dejansko zgodila neka napaka ali pa se stvari ne bodo izšle kot smo pričakovali. Naš kritik se bo v sekundi zagnal in nas želel bombardirati z rafalom nesramnosti, kot je to bil do sedaj navajen početi. Morda mu bo celo uspelo, da kakšno nesramnost izstreli v vas, preden ga uspete ustaviti. Nič hudega, za prve take preizkušnje, bo dovolj že, da ga na koncu ustavite. Halo, samo spomnite se, kdo je tukaj šef? Vi ali neka izmišljena kreatura, imenovana kritik? Vi imate vse vajeti v rokah in tega se poskušajte zavedati, da vas slučajno ne bo potegnilo nazaj v kritizerske vode.

Ne potrebujete tega. Dovolj hudo je že to, da se vam stvari niso izšle kot ste upali, nikar si še dodatno ne posipajte sol na rano. Kot sem že napisala, kritika ne bo prinesla rešitev. Prinesla vam bo še dodatno slabo voljo, razočaranost in odmaknila bo vaš fokus od iskanja nove rešitve.

Torej, ko se zgodi kaj »napačnega« in to se bo verjetno redno dogajalo, saj to je pač življenje in tukaj težko kaj spremenimo, je vaša naloga, da se naučite ustaviti kritika v sebi. Dovolite si toliko ljubezni do sebe, da raje namesto kritiziranje sebi rečete: »Ok, tokrat se ni izšlo po pričakovanjih. Nič hudega. Čeprav sem morda razočaran in mi je hudo, vem, da obstajajo druge rešitve. Naslednjič bo bolje.«

Se ne sliši ta stavek precej lepše od stavka, ki bi ga prej verjetno izrekli sebi in bi šel nekako takole: »Prekleti idiot, spet si zajebal. Kako si neumen, nikoli ni nič od tebe. Ni čudno, da ti nič ne uspe. S takim načinom ti tudi nikoli ne bo uspelo. Bebec.«

Čutite razliko v teh dveh stavkih? Koliko teže je v drugem stavku, koliko jeze, zagrenjenosti, slabe energije, nič upanja za prihodnost? In koliko nežnosti, ljubezni, optimizma ter spokojnosti je v prvem stavku? Temu se reče biti nežen in ljubeč do sebe. To je to. Tako bi se morali obnašati vedno, ko nam gre nekaj po zlu in ne gre tako kot smo želeli.

Vedeti morate, da so napake nekaj čisto človeškega, ter da se še najbolj pameten ter uspešen človek na svetu zmoti. Vedeti morate tudi to, da se večina napak da popraviti in da vedno obstaja rešitev.

Zato res ne rabite biti prestrogi do sebe. Nihče ne dela popolnih stvari. Uspešni ljudje naredijo samo veliko napak, ki jih sčasoma pripeljejo do pravih rezultatov. Če vam spodleti enkrat, vam morda drugič ne bo. Če boste imeli srečo. Prej pa bo verjetno, da vam bo vmes spodletelo še velikokrat. Ampak naj vas to ne ustavi in vzame upanja ter poguma. Razmišljate tako, da ste z vsako napako bližje svojemu uspehu in z vsako napako ste za eno izkušnjo bogatejši. Z vsako napako se naučite nekaj novega, kar vam koristi v prihodnosti.

To zavedanje naj nadomesti kritiziranje, pa boste prišli veliko dlje v življenju, kot če bi ostali tista oseba, ki se vedno znova kritizira.

Prav se mi zdi, da za konec omenim še kritiziranje našega videza. To sploh ženske vse prevečkrat počnemo in s tem prav tako zelo škodimo sebi. Sploh zato, ker so naše kritike velikokrat zelo neutemeljene. Danes so mediji ter socialna omrežja zelo neusmiljena s prikazovanjem popolnosti, ki v resnici ne obstaja. Ampak tega dejstva se sploh mlajše punce pogostokrat ne zavedajo.

Resnica je, da so ljudje bolj simpatični in manj simpatični od nas. Mi žal nimamo vpliva kako nas je naredila mati narava. Dolgo časa sem razmišljala kako bi napisala naslednje besede, da ne bodo zvenele napačno in da bodo dale pravo sporočilo. Ker je ta tema zelo občutljiva, upam, da mi bo uspelo.

Torej, resnica je, da smo se rodili kakršni smo se rodili. Dolgo časa sem tudi sama rabila, da sem se naučila sprejeti sebe takšna kot sem. Nimam se za neko blazno lepotico, nimam se pa tudi za najgršo. Nekaj vmes. Sem se pa dolgo časa imela za slabšo od vseh in vedno mi je uspelo najti neke napake na sebi. Ali so to bile preveč kosmate roke in noge, težave z aknami na hrbtu, odvečni kilogrami, prevelik nos, majhna usta.. Joj, koliko napak je »bilo«.

Pravijo, da moramo sebe sprejeti takšne kot smo in biti zadovoljni s tem. S tem se deloma strinjam. Res je, moramo se sprejeti, ker je to telo pač edino, ki nam je bilo dano. Vedno pa lahko damo vse od sebe, da naredimo določene izboljšave, tam kjer jih lahko naredimo. Stvari na katere ne moremo vplivati, kot je na primer naša višina, pa sprejmemo in poiščemo prednosti, čeprav morda nismo ravno zadovoljni z centimetri, v katere smo zrastli. Toda tu žal res nimamo kaj, zato je škoda časa, da se sekiramo okoli tega, medtem, ko bi lahko delali na tem, da izboljšamo tisto kar lahko.

Pri tem je pomembna samo ena stvar – da se v svojem telesu dobro počutimo. Veliko je stvari, ki jih lahko naredimo, da postanemo bolj zadovoljni s svojim telesom. Toda za to je potrebno delo in ne le zgolj kritiziranje kaj vse nas moti.

Na kaj tukaj ciljam? Vedno lahko izboljšamo postavo, se odločimo za zdravo prehranjevanje in redno vadbo, lahko lepo skrbimo za našo kožo, poiščemo rešitve, če se borimo z aknami, se odločimo za depilacije ali lasersko depilacijo, če nas moti prevelika poraščenost, tudi ustnice si lahko damo popraviti in se mi to ne zdi čisto nič slabega, če je to nekaj, kar nas bo naredilo bolj samozavestne in zadovoljne. Sem pa zagovornica tega, da vse kar počnemo, počnemo v mejah normale in ne pretiravamo.

Če bi radi osebnostno napredovali, je nujno, da čim več beremo, se učimo od ljudi, ki so že dosegli tisto, kar si sami želimo, se družimo z ljudmi iz katerih veje pozitivizem, ne negativizem, se učimo novih stvari, ki nas zanimajo.

V glavnem, karkoli naredimo, da se boljše počutimo v svojem telesu, le ne kritizirajmo se, ker kot sem že napisala, to ne prinese nobene koristi, le škodo.

Če ste do sedaj bili res hud kritični kritik do sebe, začnite z otroškimi koraki. Če boste v prvih dneh vaje uspeli sebi dati zgolj kakšno drobceno pohvalo ter izklopiti kritika v sebi, ste že ogromno naredili. Kot sem že rekla, vaja dela mojstra, zato redno vadite in ne odnehajte, dokler popolnoma ne uspete izkoreniniti to nadlogo, ki vam sedaj greni razpoloženje.

In še ena pohvala z moje strani – BRAVO, prišli ste do konca tega članka 😉 Upam, da so moji nasveti bili koristni, ter da so vam moje besede segle do srca.

Lepo nedeljo vam želim,

Bojana

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

0