Blog Posts

Medtem, ko čakamo na srečo, sreča čaka na nas.

SREČA.

 

Ena beseda, tako mogočen pomen.

Mislim, da ni človeka na tem svetu, ki si nebi želel biti srečen.

Vsak človek si  srečo seveda predstavlja po svoje.

Menim pa, da je nam, iskalcem sreče, skupna ena lastnost – pozabljamo ali pa se celo sploh ne zavedamo, da je sreča pravzaprav že z nami vsak dan, vendar medtem, ko sanjarimo, kaj vse bi se moralo zgoditi, da bi bili srečni in čakamo na tisto »veliko srečo«, da bi bili končno srečni, pozabljamo ali jemljemo za samoumevno vse tiste stvari, ki nas dan za dnem osrečujejo.

Odkar vem zase, sem si želela biti srečna. Že kot majhna punčka sem sanjala, kako bom nekega dne imela čudovito popolno življenje in bila srečna. Sanjarila sem, da bo vse tako kot si jaz želim, da se mi bodo uresničile vse želje in da bo življenje teklo tako kot si jaz želim.

O sreči sem imela precej zmotno mišljenje, mislila sem namreč, da je sreča trajno stanje in da traja za vedno, neprekinjeno, ko jo enkrat dobiš.

Tako sem bila večino svoje mladosti nesrečna in nezadovoljna in vedno je bilo nekaj, da si nisem dovolila biti srečna. Vedno sem si govorila, ko bom dobila to, bom srečna. Ko bom dosegla to, bom srečna. Najbolj zanimivo pa je to, da tudi če se mi je uresničilo kaj, kar sem si želela, bodisi nisem bila prav zares srečna, ali pa ta srečna ni prav dolgo trajala.

Čudila sem se kako to in potem spet našla nekaj, da sem si lahko govorila – srečna bom, ko.

Tako so minevala leta in leta in jaz kar naprej nisem bila srečna. Menila sem, da sem rojena pod nesrečno zvezdo in da mi sreča očitno ni usojena.

Ko sem v svojem življenju dosegla dno in sem bila že na robu obupa, sem se pričela počasi učiti o osebnostni rasti, življenju in sreči.

Prebrala sem nešteto knjig, poslušala nešteto zgodb motivatorjev in na koncu ugotovila, da sem dolga leta živela v zmoti.

Končno sem spoznala, da sreča ni trajno stanje, ki bi trajalo za večno. Sreča ni nekaj, kar dobiš in kar nikoli več ne izgine.

Srečo tvorijo majhni trenutki in doživetja in sedaj vem, da je to čisto normalno.

Ker takih trenutkov je v življenju nešteto, le da sem v tistem globokem in hrepenečem pričakovanju neke velike sreče, čisto pozabila na te majhne trenutke, ki so v resnici pomenili srečo.

Danes vem, da je življenje nepredvidljivo in da ni osebe, ki bi bila srečna 24 ur na dan. Naučila sem se ceniti drobne, majhne trenutke, ki se zgodijo in ob katerih doživim občutek sreče.

Zdi se mi, da ljudje danes tako zelo hitimo, da bi čimprej prišli nekam tja, kjer bi nas čakalo nekaj lepega in tista velika sreča, da pozabimo na vsakodnevne malenkosti, ki nam polepšajo dan in nas osrečijo.

V resnici ima najbrž vsak izmed nas sto in en razlog, da je lahko srečen v sedanjem trenutku, le za hip bi se morali ustaviti in malce pomisliti.

Če ne drugega, bi morali biti srečni, da živimo. Živi smo, zjutraj smo se zbudili in doživeli še en dan.

Vsi nimajo te sreče.

To je že dovolj velik univerzalen razlog, da smo lahko srečni, saj življenje vse prehitro mine.

In zaradi česa sem danes srečna jaz?

Srečna sem, ker sem se zbudila v mirno jutro, ker sem lahko pojedla zajtrk in spila kavico v miru, ker imam zdaj čas in voljo, da dokončam tale članek in ker je mojo zdravje končno boljše (nekaj dni sem bila namreč zelo bolna).

In srečna takoj, ko pogledam svojega kužija Kidota.

Kaj ni to dovolj, da imam lep in srečen dan? 🙂 🙂 🙂

Pa ti?

Kaj je tisto zaradi česar si lahko danes srečen/a?

Le minutka je dovolj, da se ustaviš in najdeš svoje drobne trenutke sreče. 🙂

 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja