Blog Posts

IN KAJ BOŠ POTEM, ČE SE VDAŠ?

Včasih pridejo dnevi, ko bi vse skupaj najraje poslala k vragu.

Nič ne gre po planu, vse je narobe in zdi se mi, da mi preprosto ni usojeno.

Kljub vsemu trudu se mi zdi, da napredka ni.

Ravno sedaj preživljam eno tako obdobje.

In ko se takole smilim sama sebi, že prepričana, da vse skupaj nima smisla in da je mama imela prav, ko mi je govorila, da mi ne bo uspelo ter pripravljena, da pozabim na svoje sanje, me glas v meni vpraša: » IN KAJ BOŠ POL«?

 

KAJ BOŠ POL???

 

In se še sama vprašam, pizda res, kaj bom pol?

 

KAJ??

 

Pomislim na scenarij, ki me verjetno čaka, če se odločim, da se bom prenehala truditi za svoje sanje.

Ni mi všeč. Grozen je in raje bi takoj umrla, kot da bi preživela življenje tako.

Dobro vem, da si ne želim tega, a vseeno sem še v dvomih.

Bom imela dovolj moči, da se bom borila, dokler bo potrebno?

Glas v meni mi govori, da bom. Spodbuja me misel na nesrečen preostanek mojega življenja, če se vdam.

In tako se odločim, da se bom borila. Ne vidim druge poti. Z neba ne pade nič, toliko sem se že naučila.

Bi bilo pa fajn 🙂

Morda bom potrebovala nekaj dni, da se sestavim in da se v meni zopet prižge borbeni ogenj.

A vem, da se bo prižgal, še vedno se je.

Vse rabi čas, pa tudi to. Naučila sem se, da na silo ne gre nič, zato bom pustila času čas.

Ker vem, da se bom borila dalje. Vem, da ne bom obupala. In vem, da bom do zadnjega dneva poskušala slediti sebi in svojim sanjam.

Če nič drugega vsaj na koncu svoje poti ne bom obžalovala, da nisem poskusila.

 

Ker če obupamo, kaj naj potem ostane? Česa naj se veselimo, kaj naj pričakujemo?

DOKLER PA V NAS ŽIVI UPANJE, IMAMO TUDI MOŽNOST, DA SE NEKAJ PREMAKNE IN DA SE NEKAJ ZGODI.

UPAJMO.

ZAUPAJMO.

Sebi. Temu kar smo. In temu kar želimo postati.

Naši poti.

Važno je, da vemo kam bi radi prišli, tudi če še ne poznamo točne poti.

 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja