Blog Posts

Za 5 minut lažne sreče – eno torto črni gozdiček prosim!

Tukaj je.

Čudno se počutim, saj ga že dolgo ni bilo.

Občutka, ko sem tako žalostna in razočarana, da je vse kar si želim, le jesti in jesti in jesti, da zapolnim to bolečino in praznino.

Živčna sem, nemirna in nekaj mi manjka.

Vem kaj.

Čas je, da nekaj pojem.

Celo telo mi sporoča, da moram nekaj pojesti, če ne, se mi bo zmešalo.

Poznam to bitko. Le ne vem ali imam danes moč, da se upiram tem občutkom.

Ne da se mi, preveč sem ranjena.

Občutek je podoben kot pri odvisnikih.

Tresem se, telo me boli, v glavi besno švigajo misli in glava išče način, kako bi čimprej našla nekaj za pod zob, da se umirim.

Medtem pa mi v duši vse kriči, da je to narobe in da ne smem. Da si škodujem.

VEM. Prekleto dobro vem kaj si delam.

Trudim se in iščem razloge zakaj je vredno ostati čista. Razumsko si jih celo znam nekaj našteti.

Zavedam se tudi, da bi morala le zdržati nekaj minut ali ur, da me ta napad mine.

A želja je tokrat le premočna.

Ne uspe mi.

Takih scenarijev je bilo pretekla leta pri meni veliko. In znalo je biti še huje. Ko sem hodila mimo hrane, s katero sem polnila svojo čustveno praznino, sem se znala kar tresti od vznemirjena, da bom to kasneje pojedla. Noro. Nešteto spominov iz E leclerca imam, ko sem hodila mimo svoje najljubše tortice črni gozdiček in telo mi je dobesedno podivjalo. Pričela sem se tresti, bilo mi je vroče, srce mi je razbijalo in če me nebi bilo preveč sram, bi si verjetno tisto tortico stlačila v usta kar sredi trgovine.

Redkokdaj je torta cela prišla do doma, večinoma sem se jo lotila že v avtu. Včasih z rokami, včasih pa sem kupila še plastične vilice.

Jedla sem, jedla in jedla in jedla.

»Najlepše« je bilo prvo leto, ko sem jedla brezskrbno, ko se še nisem zavedala, da je to bolezen in da imam resen problem.

Začelo se je namreč čisto nedolžno in neopazno, vsaj zame.

S fantom sva ravno začenjala skupno življenje, nobeden od naju ni še nikoli bil v resni zvezi in med seboj nisva znala normalno komunicirati, zato sva se posledično veliko prepirala. No, v resnici sem se prepirala jaz, on je bil bolj kot ne tiho. Vseeno pa so me taki trenutki zelo izčrpali in počutila sem se zelo osamljeno ter nerazumljeno.

V takih trenutkih sem iskala tolažbo v hrani. Ne vem, avtomatsko me je potegnilo k hladilniku in jedla sem dokler nisem vsega pojedla, oz. dokler nisem zadušila bolečine.

Minilo je leto dni, ko sem dojela, da moje telo ni več enako. V ogledalu nisem več videla stare Bojane. Pred menoj je bila čista neznanka, ubogo nesrečno zavaljeno bitje.

WHAAAAT? TO SEM JAZ? KAKO SEM LAHKO TO JAZ? NI SANS!!!! TO NE MOREM BITI JAZ.

To so misli, ki so mi švigale po glavi, ko sem se zagledala. Ali bolje rečeno prvič zares videla v novi podobi. Kaj mi je bilo prej, nimam pojma. Sem mar bila slepa, ali začarana, res ne vem.

(desna slikica je nastala prvič, ko sem končno zares dojela v kaj se je moje telo spremenilo, leva pa moja postava pred tem)

In od tega trenutka se je zame pričel pekel.

Vedela sem, da moram shujšati, ker to ne pelje nikamor, po drugi strani pa sem bila že globoko v krempljih te bolezni prenajedanja, le da v tistem trenutku še nisem vedela, da je to bolezen.

Nekajkrat sem neuspešno poskušala shujšati in ker mi ni uspevalo, sem postajala vedno bolj depresivna in razočarana. Vklopila so se še moja prepričanja iz otroštva, da mi nikoli ne bo nič uspelo.

Kakšna dobitna kombinacija, ha?

Polna negativnih prepričanj od malega, plus odvisna od hrane.

Resnično dobitna kombinacija, ki pelje naravnost v propad. In nekaj let je kazalo, da drvim naravnost tja.

Tako vdana v usodo sem preživela skoraj 3 leta.

Nadaljevanje sledi….

 

ODVISNOST OD HRANE

 

Čustveno prenajedanje je ena vrsta bolezni. Oblika zasvojenosti. In to precej močna.

Mislim, da se o tem čisto premalo govori in širi zavedanje.

Veliko se piše in govori o anoreksiji in bulimiji, toda kaj pa o nas – čustvenih jedcih, ki nam je hrana tolažba pred vsemi stiskami, ki nas pestijo?

Na žalost vam ne morem napisati, da obstaja čudežni, univerzalni recept kako premagati to bolezen. Iskreno niti ne vem, če jo lahko premagamo.

Vem pa,  da se jo lahko naučimo omejiti in živeti z njo. Prepoznati trenutke v katerih začutimo hrepenenje po hrani in se opazovati od kje je to prišlo.

Če smo tisti dan dovolj močni, zdržimo napad, če nismo, si nikar ne očitajmo, ker se bomo počutili še slabše.

Po 4 letih odvisnosti s hrano, še vedno ne morem reči, da sem to bolezen premagala in jo izkoreninila iz sebe.

Tukaj je, ob meni. Nekatere dneve miruje, nekatere izbruhne.

Kar je sedaj drugače, je to, da ko dobim tak napad »nujno bi nekaj pojedla«, se znam umiriti za hip in premisliti od kje je to prišlo in kaj je povzročilo, da se je bolezen zbudila.

V 90 % jo znam zatreti in to je zame osebno uspeh. Napredovala sem.

Vendar nima smisla zanikati, da je to nekaj kar me bo najbrž vedno spremljalo (tako kot odvisne od alkohola ali mamil).

Pomembno je, da se sedaj zavedam, da sem močnejša od nje in da me ne bo prevzela. In tak pristop predlagam tudi vam.

 

Prvi korak k spremembi pa je, da se sploh zavedamo oz. da si priznamo, da imamo problem.

Potem si moramo zares zaželeti spremembe, kajti dokler se nekaj zares ne odločimo, nima smisla, ker nam bo vedno znova spodletelo. ( vem iz lastnih izkušenj)

Ko se človek zares odloči, to tudi začutimo. Nekaj je drugače, pa ne znam čisto dobro opisati kaj. Ampak nekaj v tebi je drugače, čutiš svojo odločitev v celem telesu, najbolj pa v srcu.

In potem – potem se začne trdo delo.

Ne želim pisati v oblačkih in zavajati ljudi, to ni moj namen. Če bi rekla, da je lahko, bi se zlagala.

Začeti pa moramo pri sebi, ne pri drugih. Nikogar drugega nimamo pravice kriviti za naše težave, ker smo sami odgovorni za svoje življenje.

Mi držimo svojo srečo v rokah in zakaj bi jo prepustili nekomu drugemu, da odloča kako se bomo mi počutili.

Če le imate možnost, vam svetujem pomoč terapevta, s katerim lažje odkrijemo naše razloge odvisnosti.

Veliko seveda lahko naredimo tudi sami ( že s tem, ko se zavemo, da smo odvisni od hrane), vendar je vedno lažje, če imaš pomoč.

V knjigi 15 kil nesreče sem v drugem delu pripravila obširen vprašalnik, ki vam lahko pomaga spoznati kaj so razlogi za neuspeh. In kaj je tisto kar bi radi počeli v življenju.

Ker nenazadnje je tudi to zelo pomembno, da imamo nek smisel in da vemo zakaj se trudimo.

*Za kakršnekoli nasvete sem vam na voljo*

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja