Knjiga je zelo lepo berljiva, ko začneš, kar ne moreš nehat. Samo še to zgodbico, pa grem spat. no, pa še eno, in še eno…

Ta zasnova v obliki kratkih izpovedi mi je zelo všeč. Všeč mi je tudi, da ima vsaka malo drugačen stil pisanja, kar popestri branje.

Glede zgodb… nobena se ne začne srečno, tudi pri pozitivnih te malo boli duša, ko bereš, kaj vse so ljudje v življenju morali dati skozi. A ti odleže, ko spoznaš, da imajo srečen konec. Sploh Aido na kolesu bi si želela srečati v živo; njena zgodba je polna optimizma in življenja.

Na drugi strani pa so zagrenjeni ljudje, brez volje do življenja, brez barv v dnevih. Bereš, po glavi ti gre nešteto rešitev, kaj bi lahko, kaj bi morali…. prav bolelo me je, ob nekaterih.

Sama nisem rojen optimist in pozitivec. Zgodbe so se me precej dotaknile. Razmišljam, če bi sama bila v knjigi, ali bi bila na strani srečnih in uspešnih. Nekateri bi rekli, da ne. Da v vsaki stvari vidim slabo. Ljudi pokvarjene. Kar nekomu uspe, meni ne. Da sem že rojena malce nesrečno. To je na prvi pogled. Vsi ti ne vedo, koliko truga vlagam vase, od malih nog dalje. Čutim, da nisem kot ostali, zdi se mi, da kar je nekomu prirojeno, si moram jaz izboriti. Afirmacije, pozitivne misli, zakon privlačnosti, itd… zakaj eni moramo na tem delati; drugi pa imajo vse to že vgrajeno v svoj način razmišljanja in se ne trudijo prav nič?

Ampak, obupam pa nikoli. Verjamem, da se da. Naravno ne, s trudom pa.

Za vse one (še) nesrečne: Preberite kakšno knjigo!

Lučka ⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️