ADIJO PANIKA IN TESNOBA

Knjiga za vse, ki se borijo s tesnobo in paničnimi napadi

S tesnobo in paničnimi napadi sem se prvič soočala že pred nekaj leti in o tem tudi pisala v prejšnjih knjigah. A tako močnega in zverinskega napada kot lani, 2.4.2022, okoli 16 ure popoldne, nisem doživela še nikdar v življenju. Zadel me je tako močno, da sploh nisem znala prepoznati, da gre za panični napad, saj so simptomi bili čisto drugačni, predvsem pa nenormalno močni, zato sem mislila, da umiram. Ko sem na urgenci v strahu in paniki čakala, da mi povedo, kaj se dogaja z menoj, sem napade doživljala na vsakih nekaj minut kot popadke. Tisti dan se je začela moja nočna mora, ki je za vedno spremenila moje življenje.

Moj pekel neprestanih paničnih napadov je od 2.4.2022 trajal več kot dva meseca, vsak dan, ves dan. Panika in pobesneli strah, da umiram, nista popustila niti za sekundo. Simptomi, ki so se izmenjavali kot po tekočem traku ali pa združeno butali po telesu prav tako ne. Ko sem raziskovala in iskala pomoč, nikjer nisem naletela na nikogar, ki bi te napade doživljal v tako intenzivni obliki kot jaz. Bila sem prepuščena sama sebi. Iskala sem rešitve in marsikaj preizkusila, da bi si vsaj malce olajšala te peklenske mesece.

Moj strah je popolnoma poblaznel in en čas sem se bala vsega. Bala sem se ostati sama doma, da me ne bi zadela kap, pa me ne bi nihče našel. Kot otrok sem potrebovala varuško in ves čas je nekdo moral biti z menoj. Bala sem se voziti avto. Bala sem se iti ven med ljudi. Kaj šele izven mesta. Bala sem se iti na sprehod, oziroma sem imela točno določeno ruto, kjer se mi je zdelo dovolj varno in hitro dostopno v primeru, da bi pome moral priti rešilec. Ponoči sem se bala zaspati, saj me je bilo strah, da se ne bi več zbudila. Tako sem gledala serije pozno v noč, dokler le nisem omagala. Obsedel me je nenormalen strah, da bom vsak čas umrla. Strah so dodatno spodbujali še vsi simptomi, ki so me ves čas spremljali: od norega razbijanja srca, do mravljinčaste leve roke in drugih delov telesa, mravljincev po obrazu, glavi, stiskanju v predelu srca, stiskanju v glavi, vrtoglavice, omotičnost, pekoča bolečina v prsih, stiskanju v grlu… Nikdar v življenju se mi ni dogajalo nekaj tako groznega.

Ves ta čas sem pisala. To je bila moja terapija. Malce je pomagalo. Po enem letu pekla lahko rečem, da je stanje sedaj občutno boljše in obvladljivo. Huda panika je izginila, ostali so le še občasni simptomi. Včasih že pride kak dan, ko za nekaj ur uspem pozabiti kaj se mi je zgodilo in se počutim relativno normalno. In tako vem, da gre na boljše.

Veliko sem razmišljala, ali naj Adijo paniko in tesnobo sploh izdam. Če sem čisto iskrena z vami, mi je bilo malce nelagodno, da se mi je to sploh zgodilo, čeprav sem se zadnja leta po najboljših močeh trudila živeti po svojem motu –  živim, kot si želim. Naposled sem se odločila, da jo želim izdati. Zakaj pa ne, če sem jo že napisala. Naj bo moje trpljenje zadnje leto in znanje, ki sem ga pridobila, sedaj vsaj za nekoga koristno. Morda vam bo moja knjiga pomagala prebroditi pekel, ki ga sedaj prestajate vi. Sama sem lani kot nora iskala vse možne oblike pomoči, pa žal ni bilo moč dobiti prav veliko knjig na to temo, ali pa so bile preveč posplošene in strokovne in me niso prepričale niti pomagale.

V knjigi z vami delim čisto vse možne stvari, ki sem jih preizkusila in so mi pomagale in ki mi niso pomagale. Povedala vam bom, kako mi je uspelo preživeti to peklensko obdobje (brez tablet, s katerimi so me najprej zdravniki želeli odpraviti) in kako sem se počasi sestavila nazaj v tem letu dni. Kako sem končno, korak za korakom prevzela nadzor nad strahom in se počasi vrnila nazaj k življenju in kako lahko uspe tudi vam.